INTERVJU: prof. dr. Zlatko Fras, dr. med.

Holesterol je že nekaj zadnjih desetletij v Sloveniji, pa tudi v večini razvitega sveta, eden glavnih krivcev za razvoj srčno-žilnih bolezni in posledično za številne smrti, mnogi ga zato imenujejo ’tihi morilec’. Razvoj bolezni in prezgodnjo umrljivost bi lahko na nacionalni ravni učinkovito preprečili, če bi vsakdo poznal vrednosti svojega holesterola in povišane pravočasno zdravil.

Zakaj je tako zelo pomembno, da imamo urejene vrednosti holesterola, nam je podrobno razložil vodilni slovenski strokovnjak za to področje, prof. dr. Zlatko Fras, dr. med., specialist interne medicine ter kardiologije in vaskularne medicine na UKC Ljubljana in predsednik Združenja kardiologov Slovenije.

Ugotavljate, da večina ljudi ne pozna vrednosti holesterola, predvsem pa se ne zaveda nevarnosti srčno-žilnih zapletov, zato svoje aktivnosti usmerjate tudi v ozaveščanje laične javnosti. Zdaj je aktualen projekt Za kaj ti bije srce?. Kaj želite z njim doseči?

Uvodoma je potrebno poudariti, da se je na tem področju nekaj vendarle že premaknilo oziroma izboljšalo. V zadnjih 20 letih smo v Sloveniji namreč uvedli sistematično ocenjevanje tveganja za bolezni srca in žilja in s tem izmerili holesterol velikemu številu ljudi. Imamo edinstven, vsem dostopen sistem presejanja odrasle populacije v smislu ocenjevanja srčno-žilne ogroženosti, tako da je merjenje holesterola na voljo praktično vsem odraslim in to na račun obveznega zdravstvenega zavarovanja. Dejstvo pa je, da številni za to morda niti ne vedo oziroma se tega ne spomnijo, predvsem pa se še vedno ne zavedajo, kaj izmerjene vrednosti pomenijo za njihovo zdravje. Čeprav je torej izvajanje meritev krvnega holesterola omogočeno in zelo razširjeno, pa vedno umanjka vsaj okoli 30 odstotkov takih, ki nikoli ne pridejo k zdravniku, ali pa se ne odzovejo na vabilo k sodelovanju v programu presejanja. Pri osveščanju ljudi o nevarnostih zvišanih vrednosti holesterola moramo zato narediti korak naprej in prav temu je namenjena kampanja Za kaj ti bije srce?. Posredno, preko kratkega vprašanja, ki lahko človeku pomeni več kot gola številka o vrednosti holesterola sama po sebi, skušamo čim širšo javnost opozoriti na s holesterolom povezan posledični razvoj ateroskleroze, bolezni srca in žil, kar lahko močno vpliva na kakovost posameznikovega življenja. Želimo si, da bi bili ljudje bolj pozorni in začeli ukrepati, ko je še čas. Seveda se zavedamo tudi omejitev tovrstnih kampanj, saj iz izkušenj preteklih projektov vemo, da je odraslo populacijo, ki jo naslavljamo tudi s tem vprašanjem, težko spreminjati, tako glede potrebnih ukrepov v smislu spreminjanja življenjskega sloga, ali pa zdravljenja z zdravili. Verjamemo pa, da bomo s transparentno, neposredno, pošteno informacijo, ki ne skriva tabujev, mitov, niti zablod in napak, dosegli pozitiven učinek in da bodo ljudje bolj skrbeli za svojo holesterolsko »higieno«.

V javnosti vlada prepričanje, da je holesterol težava debelih ljudi, tistih, ki jedo mastno hrano, morda nekateri vedo, da se hiperholesterolemija lažje razvije pri ljudeh, ki se nič ne gibljejo, tu se pa konča. Kdo vse je v resnici ogrožen in kateri so najpogostejši dejavniki tveganja?

Nekateri, ki vsaj malo poznajo biologijo, nam pogosto oporekajo, češ, kako bi holesterol lahko bil škodljiv, saj je vendarle nujen element življenja in je gradnik vsake naše celice … Temu kardiologi seveda pritrjujemo, saj je res, kar pa še ne pomeni, da nismo absolutno negativno nastrojeni proti holesterolu, ki se v krvi prenaša v obliki LDL in ima to za zdravje škodljivo lastnost, da v žilni steni spočne aterosklerozo. Naša prizadevanja so torej usmerjena v čim obsežnejše zniževanje škodljivega, holesterola v delcih LDL. Ne glede na nesporno dejstvo, da je zvišan LDL holesterol škodljiv za vso populacijo moram poudariti, da je treba pri obravnavi zvišanih vrednosti nujno pristopati individualno. Ko pride posameznik k meni v ambulanto, moram preveriti vse njegove individualne lastnosti, ki igrajo pomembno vlogo pri razlagi njegove vrednosti holesterola in tudi pri ukrepanju. Res je, v javnosti je prisoten stereotip, da naj bi imeli povišan holesterol le ljudje s prekomerno telesno težo. Kar pa ne drži. Če na primer pogledamo ekstremne vrednosti škodljivega holesterola, pri določenih dednih oblikah, velja celo nasprotno, višje vrednosti izmerimo pri ljudeh, ki imajo nižjo telesno maso. Tudi bolniki z družinsko hiperholesterolemijo, klasično genetsko boleznijo, so običajno normalne, ali vsaj priporočene telesne teže. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da število ljudi s prekomerno telesno težo v populaciji narašča, s čemer med njimi narašča tudi število tistih, ki nimajo normalnih vrednosti krvnih maščob. Praviloma imajo vse osebe s trebušno zamaščenostjo, ki jo opredelimo s prekomernim obsegom pasu, vsaj zmerno zvišane vrednosti holesterola v obliki LDL. Najbolj pomembno pa je zavedanje, da so izmed vseh najbolj ogrožene osebe, ki imajo poleg zvišanega holesterola pridružene še druge, tako imenovane poglavitne dejavnike tveganja za aterosklerozo, kamor sodijo kajenje, zvišan krvni tlak, sladkorna bolezen, telesna nedejavnost in neustrezna prehrana. Najpomembnejši so prvi trije navedeni in, na srečo, jih je mogoče odpraviti ali pa tudi uspešno zdraviti.

Omenili ste družinsko hiperholesterolemijo. Lahko o njej poveste kaj več?

To je dedna oziroma genetska bolezen, ki ima sorazmerno dobro opredeljen vzrok. V veliki večini primerov gre za okvaro receptorjev, ki v jetrih posredujejo pri odstranjevanju slabega, oziroma LDL holesterola. To pomeni, da se v jetrih ljudi s to boleznijo presnavlja manj holesterola LDL, in posledično je koncentracija v njihovi krvi znatno višja. Nekoč smo mislili, da je pri bolj razširjeni obliki te bolezni, t. i. heterozigotni obliki, v primerih, kjer potomci dobijo od enega starša normalen gen, od drugega pa okvarjenega in imajo v primerjavi z zdravim človekom za okoli polovico manj receptorjev za LDL holesterol, prizadeta ena oseba na 500 prebivalcev, kar pomeni, da bi v Sloveniji imeli 4000 takšnih primerov, nove študije pa kažejo, da je z boleznijo prizadetih bistveno več, eden na 200, kar pomeni za Slovenijo skupno okoli 10.000 ljudi. Zgolj za ilustracijo: z bolniki, ki imajo to bolezen, bi lahko, na primer, napolnili celoten nogometni stadion v Stožicah. Od 90. let prejšnjega stoletja naprej smo se o tej bolezni veliko naučili. Znanje je bilo spodbujeno z odkritjem statinov, saj smo prvič v zgodovini dobili v roke zelo močno orožje, s katerim lahko to bolezen tudi uspešno zdravimo. Pri osebah, ki so prizadete z družinsko hiperholesterolemijo ugotavljamo, da je njihova vrednost LDL holesterola dvakrat, pri nekaterih celo trikrat višja kot pri drugih, zato lahko bolnik posledice počasi razvijajoče se aterosklerotične bolezni doživi že po 30. ali 40. letu in ne šele okoli 60., kot je to sicer značilno za povprečje celotne populacije. Prav zato pričnemo dandanes s statini zdraviti že 8-letne otroke, ki so obremenjeni s to boleznijo. Z zgodnjim zdravljenjem lahko njihovo ogroženost za srčni infarkt, denimo, izenačimo s tistimi otroki, ki bolezni nimajo. Prej ko jih začnemo zdraviti, bolj lahko zmanjšamo holesterolno breme, možnost obolevanja in zapletov pa prestavimo v kasnejši čas. Seveda to ne velja za najtežjo, t. i. homozigotno obliko bolezni, pri kateri dobi otrok okvarjena gena od obeh staršev. Na srečo so te oblike silno redke, vrednosti holesterola pa so resnično zelo visoke, tudi do 20 ali 30 mmol/l. V takih primerih lahko ugotavljamo aterosklerotične lehe v žilah že pri 10-letnih otrocih, holesterol se nabira tudi v koži, kjer se oblikujejo posebne tvorbe, ki jim rečemo ksantomi. Te otroke moramo že zelo zgodaj začeti zdraviti tudi z neposrednim fizikalnim odstranjevanjem holesterola iz žil. To počnemo z LDL aferezo, metodo, ki je podobna hemodializi. Če tega ne bi storili, bi lahko ti otroci doživeli srčni infarkt že v drugem desetletju svojega življenja. In prav to so primeri, ki najbolj neposredno pričajo o škodljivem učinku, da ne rečem, o strupenosti holesterola LDL.

Kako velik problem predstavlja med Slovenci? Kaj pravijo številke?

Številke so odvisne od tega, v katero populacijsko skupino pogledamo. Podatek iz nacionalnega programa primarne preventive za bolezni srca in žilja, v okviru katerega obravnavamo navidez zdrave ljudi, stare od 35 do 70 let, kaže, da ima kar 67 odstotkov, torej kar dve tretjini odraslih Slovencev, zvišano vrednost holesterola, kar je resnično skrb zbujajoče. Če te podatke postavimo v mednarodni kontekst, lahko ugotovimo, da je podobno tudi v drugih razvitih državah, je pa res, da nimamo prav dobrih podatkov, kako se to potem prelije v obolevnost. Zadnja prevalenčna nacionalna raziskava o pogostosti z aterosklerozo pogojenih bolezni v Sloveniji je bila opravljena še pred letom 1990, zato bi bilo po mojem mnenju nujno izvesti kakšno novo. Takrat se je pokazalo, da naj bi imelo aterosklerotično bolezen okoli šest odstotkov prebivalstva, oziroma 120.000 Slovencev, strokovnjaki pa sklepamo, da je verjetno ta delež danes že večji, potrebovali bi ažurnejše podatke. Zaradi bolezni obtočil v Sloveniji letno umre okoli 8000 oseb, okoli dve tretjini med njimi zaradi posledic ateroskleroze. Vsako leto beležimo več kot 5000 srčnih infarktov, In, kot že rečeno, razpolagamo z neposrednimi znanstvenimi dokazi, da je holesterol v delcih LDL, ali slabi holesterol, vzročno in premočrtno povezan z aterosklerozo, iz česar lahko že vsak osnovnošolec utemeljeno sklepa, da čim bolj nam uspe znižati raven holesterola, tem bolje je. Ob čemer ostaja nerazumljiva uganka, kako je mogoče, da mnogi odrasli tega še vedno ne dojamejo in ne upoštevajo. Tudi med že obolelimi, ki opuščajo zdravljenje. Tudi številke povezane s tem so alarmantne. Raziskava, ki smo jo opravili med koronarnimi bolniki, zdravljenimi v UKCL, je pokazala, da se po urejenosti LDL holesterola med državami EU sicer lahko uvrstimo v zgornjo tretjino, pa vendar ugotavljamo, da ima v skladu z mednarodno uveljavljenimi priporočili vrednost krvnega holesterola urejeno le okoli 40 odstotkov slovenskih bolnikov.

Težav s holesterolom v prvi fazi ne čutimo, velja za nekakšnega ‘tihega morilca’. Kako ugotavljate njegove vrednost, kako poteka diagnostika?

Zelo preprosto. Vzamemo majhen vzorec krvi, ki ga damo v laboratorijsko aparaturo in izmerimo vrednost. Obstajajo tudi priročne metode, za samomerjenje, mogoče jih je kupiti na spletu, so pa v primerjavi z meritvami v profesionalnem laboratoriju sorazmerno dražje in nekoliko manj zanesljive. Je pa podatek o obstoju takšnih napravic pomemben za tiste, ki jih nikakor ne moremo spraviti k zdravniku. Nič ni narobe, če se ljudje sami prepričajo o vrednostih holesterola. Vsaj polovica od teh, ki jim bo aparat pokazal povišano vrednost, bo vendarle poiskala zdravniško pomoč in to je pomemben dosežek. Svojevrsten dosežek je tudi dejstvo, da pri nas obvezno zdravstveno zavarovanje pokrije stroške meritev holesterola pri vseh ljudeh, ki so starejši od 35 let, meritve v teh starostnih skupinah pa priporočajo tudi mednarodne smernice.

Kako pogosto bi si moral sicer zdrav človek kontrolirati holesterol in kako pogosto tisti, z že potrjenimi povišanimi vrednostmi?

Za osebe, starejše od 35 let, velja priporočilo merjenja vrednosti krvnega holesterola vsaj enkrat na pet let, tisti pa, pri katerih ugotovimo vrednosti nad priporočenimi, morajo na kontrolo enkrat na leto. Osebno podpiram pristop meritev holesterola čim mlajšim ljudem. Slovenija igra v tem kontekstu pionirsko vlogo, saj so se naši pediatri – edini v svetovnem merilu – že pred več kot 15 leti leti odločili, da bodo sistematično presejali vso populacijo in merijo koncentracijo holesterola že pri petletnih otrocih. Tiste, ki imajo vrednosti holesterola nad 5 mmol/l, potem obravnavajo po posebnem algoritmu, njegov namen pa je čim zgodnejše odkrivanje obolelih z družinsko hiperholesterolemijo, o kateri sem že govoril. Pri tem odkrijemo tudi marsikakšno odraslo osebo s povišano vrednostjo holesterola, saj gredo po odkritju bolezni pri otroku navadno na testiranje tudi starši. No, ti potem pridejo v našo ambulanto in jih začnemo zdraviti. In zakaj je tako pomembno poznati vrednosti holesterola že pri otrocih? Zato, ker je pri njih bistveno lažje spreminjati odnos do določenih elementov zdravega življenjskega sloga, na primer, odnos do mastne hrane, do pretirane količine sladkorja v njej, tudi odnos do telesne dejavnosti … Odrasle ljudi je bistveno težje prevzgajati ter spreminjati njihove stereotipe in vsajene vzorce.

Kakšne pa so priporočene vrednosti pri holesterolu? Kdaj moramo številke vzeti resno in kdaj je nujno ukrepati z medicinsko pomočjo?

Ugotavljamo, da so nekateri kar nekako izgubljeni, ko dobijo listič s svojimi laboratorijskimi izvidi, na katerem so tudi v Sloveniji še vedno ponekod navedene referenčne oziroma, na podlagi povprečja določene »normalne« vrednosti. Denimo, posameznik z izmerjeno vrednostjo celokupnega holesterola v krvi 5,4 mmol/l na lističu v stolpcu z refrenčnimi vrednostmi prebere, da je referenčno območje do 5,8 mmol/l, in napačno sklepa, da so njegove vrednosti holesterola »normalne« tudi v smislu, da njegova srčno-žilna ogroženost ni povečana. To seveda ni korektno. Vrednosti holesterola namreč ne moremo in ne smemo razumeti na enak način kot denimo vrednosti hemoglobina v krvi, pri katerem za »normalne« veljajo tiste v okviru povprečnih vrednosti v populaciji z določenim odstopanjem. Pri holesterolu povprečna in priporočena vrednost nista enaki. Povprečna vrednost krvnega holesterola odraslih v Sloveniji je okoli 5,6 mmol/l, kar pa ne odraža vrednosti, ki bi jih lahko razumeli za sprejemljive. Vemo namreč, da se začne tveganje za pojav različnih srčno-žilnih dogodkov pomembno povečevati že pri vrednostih nad 5,0 mmol/l. Stroka si zato že dalj časa prizadeva, da bi laboratoriji po Sloveniji na izvide kot referenčne ne zapisovali več v populaciji izmerjenih povprečnih vrednosti z odmiki, ampak tiste, ki so priporočene v smislu nepovečanega srčno-žilnega tveganja. Za načeloma zdrave ljudi velja, da je ta meja pri vrednosti celokupnega holesterolu 5,0 mmol/l. Kdor ima toliko ali manj, obenem pa nima izraženih nobenih drugih dejavnikov tveganja, družinske obremenjenosti, na primer, je lahko miren. Če pa ima oseba vrednost celokupnega holesterola večjo kot 5,0 mmol/l, je že potrebno narediti načrt ukrepanja in razmisliti, kako priti pod to številko. To je mogoče. Z nacionalnim programom primarne preventive, v okviru katerega je bilo od leta 2002 dalje opravljenih več kot 1,2 milijona meritev, smo dokazali, da bi lahko kar pri dveh tretjinah ljudi, ki imajo vrednosti celokupnega holesterola nad 5,0 mmol/l dosegli »normalizacijo« že zgolj s primernimi spremembami življenjskega sloga. Tovrstne spremembe seveda še zdaleč niso preproste za vse, so pa mogoče. Z zdravniško pomočjo, običajno s predpisom zdravil in kontrolami je treba posredovati pri tistih, ki imajo zelo zvišane vrednosti holesterola, ali pa poleg zvišanega holesterola še druge dejavnike tveganja, zgodnje obolevanje za srčno-žilnimi boleznimi v družini, na primer. To je zagotovo znak za določene vrste alarm. Z zdravili moramo poseči tudi pri ljudeh, ki imajo hkrati zvišan krvni tlak, sladkorno bolezen, pri kadilcih. To so »eksplozivne mešanice« poglavitnih dejavnikov tveganja, ki so lahko zelo nevarne, in zato zahtevajo takojšnje ukrepanje. Tudi v primerih, ko ima nekdo, četudi brez omenjenih dodatnih dejavnikov, celokupni holesterol višji od 8,0 mmol/l, ali holesterol v delcih LDL višji od 5,0 mmol/l, to velja za indikacijo, pri kateri je treba nemudoma ukrepati z zdravilom, z enim od statinov.

Zakaj je tako zelo pomembno, da imamo urejene vrednosti holesterola? Kakšne posledice sledijo nezdravljenju?

Urejene vrednosti so nujne zato, ker s tem zmanjšujemo nagnjenost oziroma ogroženost za nastanek, napredovanje in pojavljanje zapletov ateroskleroze v naših arterijah. Zavedati se je sicer treba tudi dejstva, da enaka vrednost holesterola pri dveh različnih osebah ne bo nujno povzročila iste škode, vendar pa dandanes še nimamo široko dostopnih diagnostičnih orodij, s katerimi bi lahko predvideli, za koga je določena vrednost bolj in za koga manj ogrožajoča. Ukrepamo pač na osnovi znanja o statističnih povezavah med izmerjenimi vrednostmi in pojavnostjo aterosklerotične bolezni. Nenazadnje je manj tvegano zdraviti koga preveč kot enega samega premalo. Z urejeno vrednostjo holesterola pomembno zmanjšamo verjetnost za razvoj srčno-žilnih bolezni in ogrožajočih zapletov. Stroko v »sveti vojni« za zmanjševanje, oziroma normalizacijo holesterola LDL vodi dejstvo, da je prav holesterol v tej obliki najmočnejši dejavnik tveganja za koronarno bolezen, ki se lahko kaže v zelo dramatičnih oblikah. Ljudje najbolje poznajo infarkt, še hujša pa je nenadna srčna smrt. Ta je kar v tretjini primerov prvi, zadnji in edini simptom bolezni. Če bi vsi, ki doživijo infarkt in imajo posledično prizadeto srčno mišico z motnjo ritma ali krčenja, lahko pravočasno prišli v bolnišnico, bi bili naši pristopi morda tudi drugačni, saj znamo v principu te bolnike danes odlično zdraviti. Ampak, kot že rečeno, kar tretjina jih doživi nenadni srčni zastoj zunaj bolnišnice, ki je lahko zanje usoden. V veliki meri po zaslugi nacionalnega programa sistematičnega presejanja odrasle populacije na srčno-žilne dejavnike tveganja nam je v Sloveniji uspelo smrtnost zaradi koronarne bolezni pri ljudeh, ki so mlajši od 65 let, v zadnjih 15 letih zmanjšati za skoraj 40 odstotkov. A ne tajimo, želeli bi si še boljše rezultate. Že leta 2000 smo se strokovnjaki v okviru evropskega kardiološkega združenja s t. i. Deklaracijo sv. Valentina zavezali, da bomo pri otrocih, ki bodo rojeni v 21. stoletju poskrbeli, da pred 65. letom starosti ne bo nihče izmed njih zbolel s klinično manifestno obliko srčno-žilne bolezni, pogojene z aterosklerozo. To je vsekakor dosegljivo.

Prej ste omenili statine … Nekaj zadnjih let smo priča izrazito negativni statinski kampanji, družabna omrežja so polna zapisov o domnevnih težavah ob jemanju, to pa kar nekaj odstotkov ljudi prepriča, da opustijo zdravljenje. Zakaj to ni pametno početi?

Statini, ki so se v klinični praksi pojavili konec 80. let prejšnjega stoletja, veljajo za eno najbolj revolucionarnih odkritij v zgodovini farmacije in tudi medicine. Mnoge ugledne lestvice jih uvrščajo pod sam vrh tovrstnih dosežkov, takoj za odkritjem in uporabo antibiotikov. To je seveda logično samo po sebi, kajti največ ljudi v zgodovini so pokosile okužbe, takoj za njimi pa so kardiovaskularne bolezni. Statine z veliko uspešnostjo, učinkovito uporabljamo v naši vsakdanji praksi. So nujno, nenadomestljivo zdravilo za vse ljudi, ki imajo znano aterosklerotično srčno-žilno bolezen, njihov neposredni učinek pa se meri v deležu zmanjševanja vrednosti celokupnega in holesterola v delcih LDL. Poleg tega statini zelo ugodno vplivajo še na nekatere druge z aterosklerozo povezane bolezenske procese. Zelo učinkovito, na primer, zmanjšujejo v in ob aterosklerotičnih lehah prisotno vnetje. Tudi zelo ugledni strokovnjaki pripisujejo temu učinku praktično enakovredno težo kot zmanjševanju holesterola LDL samemu po sebi. Mirno lahko rečemo, da gre za zdravila, ki zdravijo aterosklerozo, saj gre za precej širši nabor učinkov kot je zgolj zniževanje krvnega holesterola. Ob znanem dejstvu, da ima že praktično tretjina najstnikov v svojih žilah aterosklerotične lehe, kar je že pred leti pokazala ugledna raziskava o pojavnosti ateroskleroze pri mladih PDAY, je to zelo pomembno. Danes z najmočnejšimi statini, kot je denimo rosuvastatin, v najvišjem odmerku lahko dosežemo tudi več kot 60-odstotno zmanjšanje vrednosti holesterola LDL, če rosuvastatin v zdravljenju kombiniramo še z ezetimibom, komplementarnim zdravilom za zniževanje holesterola, pa celo preko 80 odstotkov. Zdi se, da lahko z najmočnejšimi statini in kombiniranim zdravljenjem zelo učinkovito dosegamo nekoč nedoumljive in neuresničljive cilje. Glede vrednosti holesterola v krvi namreč nedvoumno velja zelo važna krilatica: »čim nižje, tem bolje«. Posledica tako obsežnega znižanja krvnega holesterola je tudi do 40-odstotno zmanjšanje pojavnosti srčno-žilnih smrti, usodnega in neusodnega srčnega infarkta, možganskih kapi in drugih pojavnih oblik ateroisklerotične žilne bolezni. Po drugi strani je seveda res, in zelo žalostno, da so populistične negativne kampanje tem zdravilom naredile veliko škode. Vedeti pa je treba, zlasti z vidika presoje o tem, zakaj jim ljudje verjamejo, da se tovrstne negativne, protistatinske kampanje odvijajo tudi na spletnih portalih, ki so na prvi pogled videti izjemno kredibilni in to ni naključje. Če denimo obiščete spletno mesto skupine Thincs, dobite občutek, da ste na strani, ki je absolutno znanstveno utemeljena, a je zavajanje zelo očitno in bi moralo biti jasno tudi manj poučenim, da so ob vseh številnih in obsežnih raziskavah na pričujoči strani objavljeni le prispevki, ki so v zvezi s statini negativistični. Vedno, ko kaj preberemo o domnevnih stranskih učinkih teh zdravil, bi morali objektivno dobiti tudi informacijo, kako pogosti, pa tudi kako resni so. Danes vemo, da jih je vsaj polovica posledica nocebo učinka, kar pomeni, da ima posameznik občutek negativnega simptoma, že če na samem listu z informacijami o zdravilu, ki je priložen v vsako škatlico, prebere, da se morda lahko pojavi. Ni dvoma, in to zelo dobro vemo tudi vsi tisti, ki s temi zdravili zdravimo, da se pri okoli 10 odstotkih zdravljenih res pojavijo določeni neželjeni simptomi, ki lahko privedejo tudi do prekinitve zdravljenja. Toda, pri preostalih 90 odstotkih uporabnikov se ne pojavi nikakršen stranski učinek in imajo od statinov potencialno lahko zgolj koristi. Seveda se ta del obravnavanih oziroma zdravljenih v javnosti ne bo izpostavljal, ne bo pisal o slabih izkušnjah po raznih forumih. Pozitivni učinki zdravljenja so namreč samoumevni. In posledice? Do ljudi bistveno lažje pridejo le enostranske, pogosto zelo zavajajoče informacije.

Kaj menite o alternativnih pripravkih za omejevanje holesterola? Nekaj časa so bili zelo popularni pripravki iz rdečega kvašenega riža.

V zvezi z uporabo teh pripravkov prepoznavam dva obraza. Vemo, da obstaja določen delež ljudi, ki ne bodo nikoli prišli na merjenje vrednosti krvnega holesterola, pa tudi delež tistih, ki verjetno nikoli ne bodo hoteli jemati zdravila, da bi si nevarno zvišan holesterol znižali, tudi če je to, glede na znanstvene izsledke, priporočljivo oziroma do neke mere nujno potrebno. Če imamo v nutracevtiki neko alternativo, ki ima določen učinek, bo to zanje seveda bolje kot nič. V pripravkih, ki jih pridobivajo iz rdečega kvašenega riža je v resnici učinkovina, ki glede na svoje delovanje v telesu ni prav nič drugega kot statin – mimogrede, farmacevti so statine na ta način originalno tudi odkrili – a so nekateri prepričano in v svojem bistvu naravnani tako, da hočejo vse težave reševati na t. i. naraven način. Torej, človek, ki bo posegel po takšnem preparatu, je že ozavestil, da ima težavo z visokim holesterolom in naredil je korak naprej. Drugo lice in težava rdečega kvašenega riža, oziroma iz njega pripravljenih prehranskih dodatkov pa je v tem, da je izjemno vprašljiva kontrola proizvodnje. To je ključen objektiven ugovor, ki ga lahko ima do tega pripravka stroka. Vemo namreč, da je nadzor pri prehranskih dopolnilih bistveno manj rigorozen kot pri zdravilih. V določenem odmerku pripravka rdečega kvašenega riža tako lahko najdemo zelo različne količine aktivnih učinkovin, v enem od objavljenih poročil lahko zasledimo, da je razpon odmerka celo od 2 do 20 miligramov monakolina, kar naj bi bil t. i. biostatin. Poleg tega so v tovrstnih prehranskih dopolnilih pogosto pridodane še druge primesi, hitin na primer, za katere pa zares ne vemo natančno, kako bodo pri posamezniku delovale. Osebno zato ljudem načelno odsvetujem uporabo vseh tistih pripravkov, za katere ne vemo natančno, kaj vsebujejo, pri katerih ne vemo, ali je proizvodnja tudi s sanitarno higienskega vidika neoporečna, koliko je preparat prečiščen, itn.

Kako pa vi osebno skrbite za zdrav življenjski slog in kako se preventivno branite pred holesterolom?

Skušam se držati osnovnih priporočil iz smernic zdravega prehranjevanja. Z maščobami sem že zdavnaj opravil, zdaj se bolj posvečam skrbi za ustreznejši vnos ogljikovih hidratov, saj se zdi, da nam v zadnjem času prav ta del naše vsakdanje prehrane predstavlja enako, če ne celo še večjo nevarnost. V svojo prehrano poskušam uvrstiti tudi čim več sveže zelenjave. Še posebej pa sem vesel, da mi kljub silovitemu delavnemu tempu v zadnjem času uspe biti telesno aktiven vsaj dva- do trikrat na teden po uro in pol.

Intervju s strokovnjakom je nastal na pobudo Združenja kardiologov Slovenije. Strokovnjaki želijo ozavestiti čim širšo javnost o pomenu spremljanja in zdravljenja povišanih vrednosti holesterola. Tako je mogoče preprečiti ogromno število srčno-žilnih zapletov in ohraniti vsaj 700 dragocenih življenj na leto. Združenje kardiologov Slovenije ozavešča laično javnost o tej tematiki tudi v projektu Za kaj ti bije srce?, ki ga podpira Krka, tovarna zdravil, d. d., iz Novega mesta.