INTERVJU: Dragica Resman, dr. med.

Ob prehodu v novo leto v glavi radi naredimo bilanco. Spomnimo se, kaj smo lepega doživeli, tudi žalostni trenutki v naših mislih spet pridejo na površje. Za nekatere je čas okoli praznikov poln sreče, pričakovanja, drugi, zlasti osamljeni, se teh dni bojijo, saj jim vzbujajo neprijetne občutke. Še pogosteje kot sicer se vprašamo, za kaj nam bije srce.

Za ta čas so značilne tudi novoletne zaobljube, ki so pogosto povezane z zdravjem. Zatrdno se odločimo, da bomo takoj po novem letu začeli redno telovaditi, da bomo zmanjšali telesno težo, prenehali kaditi, obiskali zdravnika zaradi kakšne težave, bolj zdravo jedli, znižali holesterol in se tako izognili nevarnim zdravstvenim zapletom.

O duševnih stiskah med prazniki, pomenu družine, zdravja, pa tudi o zaobljubah smo se pogovarjali z Dragico Resman, dr. med., specialistko psihiatrije iz Psihiatrične bolnišnice Begunje, ki ima dolgoletne delovne izkušnje z bolniki iz slovenskih koronarnih društev.

Prazniki so za nekatere zelo veseli, za druge pa so lahko celo obremenjujoči. Ali v svoji psihiatrični praksi opažate povečanje duševnih stisk v tem času?

Med prazniki še veliko bolj kot sicer občutimo, koliko nam pomenita prosti čas in bližina ljubljenih ljudi. Malo si oddahnemo od dela, okrasimo dom, srečamo se s sorodniki, prijatelji in se skupaj poveselimo. Kdor ima topel dom, se praznikov veseli. Tisti, ki so v sporu z bližnjimi, osamljeni, zapuščeni, bolni, morda jim je kdo umrl, pa občutijo praznino. Pred novoletnimi prazniki pogosto naredimo nekakšen letni obračun. Kdor ima pozitivno bilanco, je zadovoljen in z veseljem dela načrte za naprej. Tisti, ki se mu je v iztekajočem se letu zgodilo veliko hudega, pa se še bolj potopi v žalost, razočaranje, morda občuti tudi jezo in zavist. Zlasti depresivni ljudje se zelo bojijo praznikov. Strah jih je neprijetnih čustev, bojijo se, da bi izgubili nadzor nad svojim vedenjem in postali celo samomorilni. Marsikdo se med prazniki zateče v bolnišnico. Žalostno je, če je v bolnišnici lepše in varneje kot doma.

Pogosto sprejemamo novoletne zaobljube, ki so velikokrat povezane s skrbjo za zdravje. Kaj vse slišite od svojih bolnikov?

Bolniki imajo podobne zaobljube, kot jih sprejmem tudi sama zase. Med letom pogosto hitimo, pred seboj imamo le en cilj – da bo delo dobro opravljeno. Ko pa imamo malce predaha, se lahko soočimo tudi sami s seboj. Razmislimo, kje smo bili prikrajšani, za kaj smo si vzeli premalo časa, in naredimo načrt, kako vse to nadoknaditi in spremeniti. Sprejmemo veliko trdnih sklepov, na primer da bomo več s svojo družino, da se bomo pogosteje družili s prijatelji, bolje poskrbeli za svoje zdravje, da bomo odločnejši, pogumnejši. Tudi med letom bi se bilo dobro večkrat vprašati, kaj je za nas res pomembno in kaj bi bilo dobro spremeniti, ter se kateri stvari tudi odreči. To pa ni vedno enostavno. Da bi te sklepe uresničili, je potrebnega kar precej truda in vztrajnosti, pa tudi stalen stik s samim seboj.

Marsikdo se na primer odloči, da bo v svoje življenje vključil več rednega gibanja, izbiral bolj zdrava živila, se izogibal stresu, začel zdraviti zvišan krvni tlak, holesterol. Kako je potem, ko se življenje vrne v vsakdanji ritem?

Pogosto nas obveznosti povlečejo v stare tirnice. Rečemo si: »Samo še to ali ono postorim, potem se bom pa lotil izpolnjevanja zaobljub.« Navadno tisti »potem« nikoli ne pride. Žal smo pripravljeni vložiti trud v večje spremembe šele, ko smo res motivirani, ko naši stari vedenjski vzorci niso več funkcionalni in nam povzročijo veliko več škode kot koristi, ko že občutimo neprijetne posledice. Tako se na primer za partnerski odnos začnemo truditi, ko že razpada, bolj zdravo začnemo živeti, ko se bolezen že pojavi. Zdravje ni samo po sebi umevno, tudi dobri odnosi ne. Roža ovene in se posuši, če je ne zalivamo.

Kako pozorni smo in kaj smo pripravljeni narediti za svoje zdravje, če vemo, da ni vse v redu, da imamo zvišan holesterol, denimo, posledic pa seveda še ne čutimo?

Lahko razmišljamo v smislu, zakaj bi se ukvarjal s holesterolom, če me nič ne boli, jaz sem vendar trdnega zdravja, zbolevajo šibkejši. Bolezni, ki potekajo tiho, hude in včasih celo nepopravljive posledice pa se pokažejo šele po dolgem času, so najbolj zahrbtne. V to skupino spadajo tudi zvišan krvni sladkor, zvišan krvni tlak in zvišane maščobe v krvi. Težko je prepričati ljudi, da bi bilo zelo koristno preventivno jemati zdravila, posebno če imajo predsodke ali napačne informacije. Kadar občutimo hudo psihično ali fizično bolečino, ki nas zelo ovira v življenju, smo veliko bolj motivirani za iskanje zdravniške pomoči, veliko manj se branimo zdravil. Včasih še prehitro in prepogosto segamo po zdravilih, ki zmanjšajo bolečino, tesnobo ali odpravijo nespečnost, saj tableta prinese takojšnje olajšanje. Zvišan holesterol pa ne boli in tudi jemanje statinov ne prinese takojšnjih prijetnih občutkov.

Vaše delovanje zajema tudi delo z bolniki, ki so utrpeli srčni infarkt. Večina se jih s svojim zdravjem do takrat ni ukvarjala, bili so »zdravi«. Koliko jih je ta dogodek zaznamoval? Kako pozorni so postali na glavnega krivca – holesterol?

Vemo, da gre pri infarktu za nenaden življenje ogrožajoč dogodek, kar pa ne pomeni, da je tudi žilna bolezen nastala v zadnjih petih minutah. Aterosklerotični proces je neopazno potekal že vrsto let. Ko bolezen resno ogrozi naše življenje, se res ne moremo več slepiti, da je vse v redu. Življenje je za človeka še vedno najpomembnejša vrednota, zato takšen dogodek vse zelo prizadene in šokira – ne le bolnika, ampak tudi svojce. Na začetku morda kdo niti ne verjame, da se je to zgodilo, sprašuje se, kako je to mogoče, posebno če ni bilo nobenih opozorilnih znakov. Zakaj je doletelo ravno njega, se sprašuje in se jezi, da se mu je zgodila krivica. Marsikdo šele po infarktu izve, da ima previsok holesterol, zvišan krvni tlak ali preveč sladkorja v krvi. Ali pa mora priznati, da res ni bilo pametno, ker ni upošteval zdravnikovih navodil in jemal priporočenih zdravil. Morda obžaluje, ker ni nehal kaditi. Včasih pa krivca za bolezen raje najde drugje, po možnosti zunaj sebe, na primer zahtevnega šefa v službi ali sitno ženo doma. Če je krivec zunanji, imamo manjši občutek krivde, nič se nam ni treba truditi in ničesar ni treba spremeniti. Res tudi psihični dejavniki, kot so stres, depresija in stalna tesnoba, vplivajo na nastanek infarkta, običajno pa niso edini dejavnik. Pri iskanju vzrokov zato bolnik potrebuje pomoč zdravnika, da skupaj odkrijeta vse dejavnike tveganja in naredita načrt zdravljenja.

Tudi psihiatri verjetno pridete prav po takšnih dogodkih.

Ker sem psihoterapevtka, pri svojem delu največkrat srečam ljudi z depresijo, anksioznimi in stresnimi motnjami. Ustrezno zdravljenje izboljša funkcioniranje ter zmanjša bolnikovo trpljenje, samomorilnost, pa tudi verjetnost za nastanek številnih psihosomatskih bolezni, kamor spadata tudi možganska in srčna kap. V psihoterapevtskem procesu skušamo prepoznati in odpraviti vzroke stresa, včasih je potrebno tudi zdravljenje z zdravili.

Psihiatrično pomoč seveda iščejo tudi tisti, pri katerih telesna bolezen sproži še psihično. Raziskave kažejo, da bi kar četrtina bolnikov po srčnem infarktu potrebovala psihiatrično pomoč. Največkrat se ne morejo otresti strahu, da se bo infarkt ponovil. Težko prenašajo, da je življenje negotovo, da smrti ne moremo predvideti in preprečiti, da imamo v resnici pod nadzorom le delček življenja. Kadar nas je zelo strah, to čutimo tudi telesno. Srce nam razbija, stiska nas v prsnem košu, včasih nas duši in se nam vrti. Tisti, ki je že doživel infarkt, težko verjame, da mu srce razbija in ga boli v prsnem košu le zaradi strahu, ampak vedno najprej pomisli, da so to znaki ponovnega infarkta. To pa seveda strah še poveča, in tudi bolečina v prsih se zaradi večjega strahu še stopnjuje. Taki ljudje včasih poiščejo pomoč na urgenci, saj jih šele zdravnik lahko prepriča, da ni nič hudega. Številni zaradi strahu pred ponovnim infarktom ne upajo biti sami, iti daleč od doma ali voziti avto, vsak telesni napor se jim zdi preveč nevaren. Včasih infarkt bolniku povzroči pravo travmo, da v nočnih morah podoživlja grozo, ki jo je občutil ob dogodku. Izogiba se vsem situacijam, ki ga spominjajo na infarkt.

Bolezen lahko pusti trajne posledice. Morda bolnik telesno ni več tako močan, kot je bil pred boleznijo, ne zmore več velikih naporov, ne more toliko delati, zaradi bolezni je lahko izgubil pomemben položaj v družbi, marsičemu se je moral odpovedati. To lahko vodi v depresijo. Depresivni bolniki izgubijo energijo, ničesar več se ne veselijo, nič jih ne zanima, zanje vse postane prenaporno. Življenje postane trpljenje, zdravljenje hudo naporno in brez smisla. Pomembno je prepoznati in zdraviti psihične težave, ki se pojavijo po infarktu, saj tesnoba, depresija in stres povzročajo psihično trpljenje, otežujejo zdravljenje telesne bolezni ter celo povečujejo verjetnost ponovitve infarkta in smrti.

Kako pa strah, stres in duševne stiske vplivajo na raven slabega holesterola v krvi? Je mogoče tudi tu najti kakšne povezave?

Ja, je. Več raziskav kaže, da stres zvišuje raven maščob v krvi. To je povezano s stresnimi hormoni, kortizolom in adrenalinom. Stres na več načinov poveča verjetnost nastanka infarkta, ne le z zviševanjem maščob v krvi. Med drugim zvišuje krvni sladkor in krvni tlak, pospešuje strjevanje krvi, povzroča kronično vnetje žil. Res pa je tudi, da ljudje, ki so v kroničnem stresu, živijo bistveno manj zdravo, nimajo časa za gibanje in sproščajoče aktivnosti, manj se smejijo, pogosteje se »tolažijo« s cigaretami, alkoholom, sladkarijami, mastno hrano. Tudi nezdrava prehrana zvišuje holesterol v krvi. Vseeno pa moramo vedeti, da ga običajno ne moremo znižati na normalno raven le z zdravim življenjskim slogom, saj ima velik vpliv tudi genetika. Največkrat brez ustreznih zdravil pač ne gre.

Vemo, da visok holesterol nič ne boli, zato si ga ljudje niti ne kontrolirajo redno. Mislite, da se bojimo slabih rezultatov na krvnem izvidu?

Veliko ljudi potoži, kako je obiskovanje zdravnikov zanje stresno in naporno. V stiski so že veliko dni pred pregledom. Sprašujejo se, ali so sploh dovolj bolni, da lahko nadlegujejo svojega že tako preobremenjenega zdravnika, kako in kdaj naj se naročijo na pregled. Ko se končno odločijo in pokličejo, je telefonska linija zasedena ali pa se nihče ne oglasi. In ko dobijo datum pregleda, jih skrbi prevoz, kje bodo dobili parkirni prostor, koliko časa bo treba čakati v natrpani čakalnici med smrkajočimi in kihajočimi ljudmi, bojijo se, da se ne bi česa nalezli. Polno izgovorov in ovir! V ozadju je strah, da izvidi ne bodo dobri, da se ne bo več mogoče slepiti, kako je vse v redu, in da bo potrebno zdravljenje, ki je lahko neprijetno. Včasih se bolniki izogibajo zdravnika tudi zaradi slabe vesti, saj bi se lahko razkrilo, da se ne držijo navodil in ne jemljejo zdravil tako, kot bi bilo treba. Veliko razlogov lahko najdemo, zakaj odlašamo z obiskom zdravnika. Lažje je, če nas pokličejo na sistematski pregled, ko drugi vse uredijo namesto nas. Seveda pa so tudi taki, ki prepogosto iščejo zdravniško pomoč zaradi pretiranega strahu pred boleznijo. To pa še ne pomeni, da se tudi bolj vestno držijo zdravnikovih nasvetov.

Proti zdravilom za zniževanje holesterola (statinom) so potekale močne negativne kampanje, ki so v marsikom zbudile dvom o smiselnosti njihovega jemanja. Koliko škode lahko zdravju povzročijo zavajajoče informacije?

Mislim, da kar veliko. Ljudje se utapljajo v različnih, zelo nasprotujočih si informacijah, običajno pa nimajo dostopa do znanstvenih člankov in informacij iz prve roke. Imajo premalo znanja, da bi lahko presodili, katere so res verodostojne. To gotovo povzroča zmedo. Številni iščejo informacije na spletu. Katerim informacijam bodo verjeli, je odvisno tudi od njihovih predhodnih prepričanj. Marsikdo je že vnaprej odločen in opredeljen, zato argumentov niti ne išče in jih ne želi slišati. Ljudje imamo številne predsodke, ki se jih sploh ne zavedamo. Na zdravljenje zelo vpliva tudi odnos med bolnikom in zdravnikom, brez zaupanja in sodelovanja zdravljenje ni mogoče. Pomembno je, kako zdravnik bolniku predstavi bolezen in možnosti zdravljenja. Dati mu mora dovolj informacij, pri tem pa ne sme biti preveč vsiljiv, da pri njem ne vzbudi odpora. Dobro je, če pomisli, da bolnika morda ovirajo strahovi in predsodki, zato mu mora dati možnost, da o tem spregovori. Morda potrebuje malo več časa za premislek in odločitev ter veliko spodbude, da vztraja pri jemanju zdravil. Zdravnik mora biti pogosto zelo potrpežljiv. Včasih pomaga, če za sodelovanje najprej pridobi bolnikove svojce. Za uspeh zdravljenja nista odgovorna le zdravnik in farmacevtska industrija, ampak tudi zdravstveni sistem, mediji in na koncu v veliki meri tudi bolnik sam s svojimi odločitvami.

Zanimivo je, da nekateri veliko bolj zaupajo domnevnim naravnim pripravkom kot verodostojnim znanstvenim ugotovitvam. Namesto da bi jemali preizkušena zdravila, ki jih predpiše zdravnik, raje kupujejo t. i. alternativna, za katera sploh ne vedo, od kod so, kako so narejena in kaj je v njih. Od kod tolikšno nezaupanje v znanost?

Zdaj je moderno vse, kar ima oznako bio, eko, naravno, in ljudje verjamejo, da je to tudi zdravilno. Ko smo v stiski, hrepenimo po čudežnem zdravilu, ki bi nas v hipu, brez našega truda, rešilo vseh težav. To znajo dobro izkoristiti prodajalci različnih alternativnih pripravkov. Bolj mamljive so obljube o čudežnih lastnostih, ki jih najdemo v reklamnih sporočilih, kot dolg spisek neželenih učinkov, ki je priložen takšnemu pripravku. V resnici ni vse, kar je naravno, tudi zdravilno. Mušnica, na primer, je zelo eko, bio in naravna, pa vemo, da se ji je bolje izogniti. Mediji, reklame in ljudje okrog nas imajo velik vpliv na naše mišljenje in ravnanje. Zavedejo nas lahko tudi različni spletni forumi. Največkrat se oglašajo ljudje s slabo izkušnjo in znajo biti zelo prepričljivi. Tisti, ki so zadovoljni s konvencionalnim zdravljenjem, običajno nimajo potrebe ali želje, da bi svojo izkušnjo delili na družbenih omrežjih. V naši družbi je tako, da veliko lažje širimo kritike kot pohvale. Poleg tega si slabe stvari tudi veliko bolj zapomnimo kot dobre. Zato se nas tudi negativne informacije o statinih tako zelo dotaknejo in jih težko pozabimo.

Ampak kdor vztrajno zavrača statine, tvega hude posledice, razvoj ateroskleroze, posledično pa srčni infarkt, možgansko kap, celo nenadno smrt. Kako to, da možnost teh hudih zapletov ljudi ne strezni?

Vsi vemo, da bomo enkrat umrli, ta resnica pa nam ne vzbuja ravno prijetnih občutkov. Zato nekateri to misel raje odrinejo, pozabijo nanjo in v miru živijo v prepričanju, da so nedotakljivi. Raje ne hodijo okrog zdravnikov, da se njihova iluzija ne bi razblinila. Po drugi strani pa imamo ljudi, ki se nikoli, niti takrat, ko so zdravi, ne morejo znebiti strahu pred boleznijo, nesrečo in smrtjo. Na vse načine se skušajo zaščititi. Pogosto povsem po nepotrebnem iščejo zdravniško pomoč. Čeprav morda odkrijejo kakšno bolezen, ki bi sicer ostala skrita, in jemljejo predpisana zdravila, njihovo življenje ni najbolj kakovostno. Nikoli niso sproščeni. Stalen strah pred boleznijo in smrtjo povzroča velik stres, ta pa celo povečuje verjetnost za nastanek bolezni.

Umetnost je najti ravnotežje, ravno prav misliti na bolezen in smrt, pravzaprav le toliko, da zdravo živimo, opravimo tudi kakšen preventivni pregled in upoštevamo nasvete zdravnika, če odkrije bolezen. To je veliko lažje reči kot narediti. Predvsem težko spremenimo vedenje, če to zahteva veliko našega truda in vemo, da »nagrade« ne bomo dobili takoj. Težko je na primer, da moramo že zdaj spremeniti prehrano, jemati zdravila, redno hoditi na kontrole, se več gibati, opustiti kajenje, da enkrat v prihodnosti morda ne bomo zboleli. Tudi jemanje statinov bo nagrajeno šele enkrat v prihodnosti. Ko bolnik izve, da ima zvišan holesterol, lahko pomisli: »Ah, to je le danes, ker sem imel včeraj obilno večerjo, sicer imam holesterol gotovo v normalnih mejah. Sicer pa, kje so dokazi, da holesterol res kvari žile? Da bi jemal statine? A ni to tisto zdravilo, ki ima hude neželene učinke? Nima smisla še naprej jemati zdravilo, saj so zdaj izvidi že normalni. Malo bom spremenil prehrano in se več gibal, pa bo.« To so najpogostejše napake pri razmišljanju, ki vodijo v pomanjkljivo sodelovanje in neučinkovito zdravljenje. Statini so v resnici dobro preizkušena, varna in učinkovita zdravila. Trud, ki ga bolnik vloži v njihovo dolgotrajno in redno jemanje, je zagotovo poplačan z boljšim zdravjem.

Prej sva govorili o zaobljubah. Sprejmejo jih tudi osebe po izkušnji, ko je njihovo življenje viselo na nitki. Se jih potem držijo? Kakšno vlogo imajo pri tem svojci?

Bolezen, kot je srčni infarkt, lahko zelo spremeni življenje bolniku in njegovim svojcem. Včasih povedo, da jih je bolezen spametovala, da znajo bolj ceniti življenje, zdravje in odnose. Včasih vsa družina spremeni življenjski slog. Več se družijo, pogovarjajo in gibljejo, bolj zdravo jedo, drug drugemu pomagajo opustiti škodljive razvade, svojci budno spremljajo jemanje zdravil in opozarjajo na zdravnikove nasvete, če bolnik kdaj kaj pozabi. Ugotavljamo pa, da spomin na neljubi dogodek sčasoma zbledi, da se navdušenje in motivacija za zdrav življenjski slog počasi zmanjšujeta. Veliko lažje je vztrajati, če so bolniki in njihovi svojci vključeni v interesna združenja, na primer v koronarni klub. Tam so deležni stalnega izobraževanja in spodbude, med seboj si izmenjujejo izkušnje, tudi telesno dejavnost je lažje redno izvajati, če poteka v skupini in jo vodijo strokovnjaki. Svojci so torej lahko bolniku v veliko pomoč. Tudi sami se lahko na napakah svojca veliko naučijo in sebe še pravočasno zavarujejo pred boleznijo. Včasih pa najbližji bolniku ne morejo nuditi opore in celo negativno vplivajo na njegovo zdravljenje. Morda so sami preveč prestrašeni, pretirano črnogledi, preveč zaščitniški ali pa brezbrižni ter znajo le kritizirati in obtoževati. V tem primeru bi tudi svojci potrebovali psihološko pomoč.

Kot zdravnica in psihiatrinja se gotovo zavedate pomena skrbi za zdravje. Kako skrbite zanj? Kaj na primer storite za normalno vrednost holesterola?

Tudi mene mora najprej kaj boleti, potem se pa zmigam. (smeh) Zdravniki smo konec koncev samo ljudje. Ker imam občutek, da sem telesno zdrava, zelo poredko obiščem zdravnika. Kakšna je trenutna vrednost slabega holesterola v moji krvi, ne vem, je bilo pa ob zadnjem sistematskem pregledu z njim vse v redu. Doslej mi je življenje še najbolj kvarila preobremenjenost v službi, a sem pred kratkim dejansko veliko spremenila in se razbremenila. Oklestila sem obveznosti, na srečo mi je delodajalec omogočil, da sem obdržala le delo, ki mi prinaša zadovoljstvo. Več prostega časa imam, med domačimi in prijatelji mi je lepo, uživam v gibanju, v naravi, lahko pa bi še kaj izboljšala pri prehrani. Priznam, da so me vaša vprašanja kar malo presunila, in sem ob njih pomislila tudi na svoj holesterol. Verjetno bom prav kmalu obiskala laboratorij. (smeh)

Ljudski pregovor pravi, da je navada železna srajca. Ustaljene življenjske vzorce je težko spremeniti. Vemo, da se vse začne in konča v glavi. Nam lahko zaupate kakšen motivacijski trik, ki bi pomagal uresničiti novoletne zaobljube?

Navada je res železna srajca, temu pa naj dodam še en pregovor: Brez muje se še čevelj ne obuje. Skrb za zdravje se res začne in konča v glavi. Lahko se odvadimo slabih navad in naučimo dobrih novih, a za to potrebujemo veliko motivacije, časa, truda in vztrajnosti. Menda je potrebnih 300 ponovitev, da neko vedenje postane navada. To pomeni, da moramo vztrajati praktično vsak dan, vse leto, šele potem bo naše novo ravnanje postalo samo po sebi umevno. Bolniki potem radi rečejo: »Zdravila so postala sestavni del mojega zajtrka ali večerje. Zdaj bi mi nekaj manjkalo, če se ne bi gibal, če ne bi izvajal sprostitvenih tehnik. Komaj čakam, da grem v koronarni klub. Cigarete so mi začele smrdeti.« Bližnjic pri teh stvareh ni. Malo lažje se je držati zaobljub, če smo si postavili realne cilje, če smo že po naravi bolj organizirani, vztrajni in disciplinirani in če novih zahtev ne jemljemo kot grozno breme, ampak kot priložnost za prijetno in koristno spremembo. Seveda pa je veliko lažje vztrajati v družbi somišljenikov in iskrenih podpornikov.

Intervju s strokovnjakinjo je nastal na pobudo Združenja kardiologov Slovenije. Strokovnjaki želijo čim širšo javnost ozavestiti o pomenu spremljanja in zdravljenja zvišanega holesterola. Tako je mogoče preprečiti ogromno srčno-žilnih zapletov in na leto ohraniti vsaj 700 dragocenih življenj. Združenje kardiologov Slovenije ozavešča laično javnost o tej temi tudi v projektu Za kaj ti bije srce?, ki ga podpira Krka, tovarna zdravil, d. d., Novo mesto.