INTERVJU: prim. Matija Cevc, dr. med

V septembru se svetovna javnost pokloni srcu, ‘največjemu garaču’ v našem organizmu. Podatki kažejo, da vsako leto izgubimo mnogo preveč dragocenih življenj prav zaradi bolezni srca in ožilja. Medicina in farmacija sta zelo napredovali, mnogo teh smrti bi zdravniki lahko preprečili, če bi bili ljudje bolj osveščeni in pozorni na simptome, da bi jih lahko začeli pravočasno zdraviti. O pomenu zdravja srca, o priporočljivih ukrepih in o nujnosti jemanja zdravil, smo se ob Svetovnem dnevu srca pogovarjali s prim. Matijo Cevcem, dr. med., specialistom internistom s Kliničnega oddelka za žilne bolezni v Kliničnem centru Ljubljana in predsednikom Društva za zdravje srca in ožilja.

September je mesec, ko ‘praznuje srce’. Svetovni dan srca je vsako leto 29. septembra, letos poteka pod geslom ‘Use heart to protect CV events‘, ki ste ga v Sloveniji oblikovali v slogan ‘S srcem proti boleznim srca in ožilja’. Kakšen poziv ta slogan pošilja vsem nam?

Enakega kot vsako leto. Srce in ožilje moramo varovati, ker bomo le tako dolgo in srečno živeli. Sodobni svet in drugi dejavniki zelo vplivajo na zdravje srca in ožilja, zato se je treba potruditi, da vse tisto, kar škoduje srčno-žilnemu sistemu, omejimo na minimum oziroma odpravimo. Na te stvari moramo misliti vse leto, ne le na dan srca, 29. septembra. Vedeti moramo, da je srce hud garač. V življenju prečrpa za pol Bohinjskega jezera krvi, žil pa imamo v telesu toliko, da bi z njimi lahko trikrat obkrožili ekvator, če bi jih postavili eno za drugo. Srčno-žilni sistem v našem telesu je res ogromen organizem in na njem lahko kadar koli pride do kakšne okvare. Če pa nanj še zavestno škodljivo vplivamo, je to skrajno narobe.

Vemo sicer, da kronične nenalezljive bolezni, kot so hiperholesterolemija, hipertenzija sladkorna bolezen, ljudi ne usmrtijo v trenutku, ampak delujejo na dolgi rok, toda ne smemo pozabiti, da priložnost zamujena ne vrne se nobena. Čakanje ni dobro. Povišane vrednosti holesterola, krvnega tlaka in sladkorja je treba začeti čim prej zniževati. Že ničkolikokrat se je izkazalo, da je pri obvladovanju teh glavnih dejavnikov tveganja zelo pomemben čas. Dlje kot jim je bolnik izpostavljen, večja je škoda, prej ko so te vrednosti uravnane v priporočena območja, večja je korist.

Člani vašega društva o tem gotovo zelo veliko veste. Za nazaj je človek lahko pameten. Koliko ljudi šteje vaše društvo in kdo so?

Spekter našega članstva je silno raznolik. Združuje popolnoma zdrave, a osveščene ljudi in tiste, ki že imajo slabe izkušnje z zapleti pri srčno-žilnih obolenjih. Že s konceptom je bilo določeno, da so v Društvu za srce dobrodošli vsi, ki se zavzemajo za zdrav življenjski slog in takšna stališča promovirajo tudi med ljudmi v svojih okoljih. Medsebojna pomoč, svetovanje in zgledi med našimi člani so zelo pomembni, saj je veliko bolj kot še tak strokovnjak prepričljiv človek, ki je infarkt prebolel. Imamo preko 6000 članov, pomembno pa je, da vsi prejemajo tudi revijo Za srce, ki v nasprotju z mnogimi drugimi s tega področja temelji na preverjenih podatkih in jo pišejo strokovnjaki, ki niso ekonomsko motivirani. V podobnih tiskovinah in na portalih je veliko ‘sivega’ reklamiranja, ki prinaša tudi manj verodostojne vsebine, tega pa pri nas ni, saj glavni urednik revije, prof. dr. Aleš Blinc, česa takega niti v sanjah ne bi dovolil. Tudi sam vztrajno trdim, da zdravje ljudi ne bi smela biti ekonomska ali trgovska kategorija, pa vidimo, da se to pogosto dogaja. Svetovni splet je živ primer tega, če v Google vtipkate neko zdravstveno težavo, bo cela vrsta prvih zadetkov ena sama reklama za ‘čudežna zdravila’ in ‘čudežne posege’, šele daleč, daleč nazaj boste našli kaj relevantnega. Še najhuje pa je, da so najbolj v ospredju ravno razni sovražni članki o dokazano učinkovitih terapijah, na primer o statinih, ki sem jih že prej omenil. Ti članki ljudi prepričujejo, da jim bodo ‘mišice razpadle, če bodo samo pogledali škatlico s statini, da bodo dobili cirozo jeter in podobne neumnosti. Veste, takšni nesmisli zelo vplivajo na srčno-žilne bolnike, naša lipidna ambulanta je, izgleda, prav magnet za takšne skeptike, ko zdravniki družinske medicine, ki stvari sicer odlično obvladajo, že obupajo nad prepričevanjem, jih pošljejo k nam. (smeh) Mi se močno trudimo biti učinkoviti. Tudi zaradi navedenega je Društvo za srce in njegovo članstvo tako zelo pomembno.

Podatki kažejo, da veliko ljudi odlaša z obiskom pri zdravniku, nekateri pa se celo že na rezervirane termine preiskav zavestno ne odzovejo. Je to pametno?

Ne, ne, nikakor ne. Odsotnost strokovne obravnave je še zlasti problematična pri tistih, ki že imajo razvito srčno-žilno bolezen in bi morali hoditi na redne kontrole, kjer bi preverili, ali so ustrezno zdravljeni, ali je morda treba v terapiji kaj spremeniti, kaj dodati, morda odvzeti in tako bistveno bolje obvladati bolezen. Če bolnik začne takšne kontrole opuščati, ni dobro. Že tako opažamo, da se ljudje pri zdravljenju holesterola, pa tudi visokega krvnega tlaka, držijo vseh navodil in pravil, le dokler se še živo spomnijo srčnega napada, ki so ga doživeli. Bolj kot se odmika neljubi dogodek, slabše je sodelovanje bolnika. Podatki kažejo, da se po pol leta število tistih, ki jemljejo vsa predpisana zdravila, zmanjša kar za približno polovico. Jasno je, da zna medicina dejavnike tveganja, kot sta LDL holesterol in visok krvni tlak, dobro obvladati, ne zna pa jih pozdraviti. Zato govorimo o vseživljenjskem zdravljenju.

Na kakšne simptome in spremembe pa morajo biti bolniki z boleznimi srca in ožilja še posebej pozorni?

Poudaril bi, da morajo bolniki nujno ukrepati, ko jih začutijo, ne pa čakati, da bodo izzveneli. Na našem oddelku, kjer se ukvarjamo s perifernimi obtočnimi motnjami, s tistimi, ki imajo okvarjene arterije okončin, obravnavamo vrsto bolnikov, za katere bi lahko rekel, da so ‘zamujeni’. Bolezen je pri mnogih napredovala že do stopnje, ko so jim začeli udje odmirati in so bile potrebne amputacije. Če bi prišli v ambulanto pravočasno, bi te zaplete v veliki meri lahko preprečili. Veliko govorimo o preventivi. To je tek na dolge proge, glavni cilj pa je čim bolj kakovostna starost. Vendar jo je treba dočakati. Tisti, ki predolgo čakajo, pa je, žal, ne dočakajo. Če nekdo opazi, da se je nenadoma zmanjšala njegova zmogljivost ali da so se pojavile pogostejše bolečine v nogah pri hoji, ne sme čakati. Če se pojavi ranica, ki se ne celi, takšen bolnik ne sme čakati, ker se bo iz majhne ranice razvila velika rana in bo bolnik lahko ob nogo. Pri možganski kapi pa je težava še hujša, saj velja, da je okno ukrepanja široko le štiri ure. V tem času je nujno treba priti do ustrezne strokovne pomoči, saj le v tem času lahko zdravniki z ustreznim zdravljenjem preprečijo, da bolnik ohromi.

Kakšne posledice lahko ima to za bolnika s srčno-žilnimi boleznimi? Nekateri prenehajo jemati terapijo. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije tisti, ki ne jemljejo terapije, tvegajo kar za 30 odstotkov večjo verjetnost za srčni infarkt ali možgansko kap. To drži?

Težko bi rekel, da je verjetnost ravno 30-odstotna, saj vemo, da je pojavnost infarkta ali možganske kapi odvisna od stopnje izraznosti posameznega dejavnika tveganja. Pri eni od posebnih oblik motnje pri presnavljanju maščob, pri družinski hiperholesterolemiji, na primer, že otroci zbolevajo za srčno-žilnimi boleznimi. V takšnih primerih ni kaj čakati. Izkušnje kažejo, da se vsa zdravstvena stanja močno poslabšajo, če bolnik preneha jemati zdravila proti holesterolu, zvišanemu krvnemu tlaku ali pa proti sladkorni bolezni, denimo. Kolikor se poslabšajo osnovna stanja, za toliko se poveča ogroženost. Če znižamo holesterol LDL samo za en milimol, se ogroženost bolnika zmanjša za 23 odstotkov. Ampak z zdravili lahko te vrednosti znižamo tudi do štiri ali več milimolov in s tem drastično zmanjšamo ogroženost. Po drugi strani pa se, če nekdo preneha jemati zdravila, raven holesterola znova izrazito poveča in s tem tudi stopnja ogroženosti. Terapijo vsakomur določamo individualno, saj v medicini posploševanja nikoli niso dobra. Medicina in farmacija sta zelo napredovali in stroka ima na voljo zelo, zelo širok nabor zdravil, s katerimi lahko dejavnike tveganja pri vsakomur zelo, zelo dobro obvladamo. Me pa skrbijo ljudje, ki prisegajo na t.i. naravna zdravila. Pri njih nastaja velika težava. Vedeti moramo, da so, nenazadnje, vsa zdravila izšla iz narave, a prednost uradno registriranih zdravil je v tem, da vsebujejo kontrolirane količine učinkovin, v naravi pa ni tako. Razlika je že v tem, kdaj nekdo nabira zdravilno rastlino, spomladi, jeseni, na sončni ali na senčni strani … Ni enako, pod različnimi pogoji ista rastlina vsebuje različno količino učinkovin, kar je lahko maček v žaklju. Najbolj tipičen primer, ki ga poznam, je rdeči kvašeni riž, ki ga ljudje jemljejo kot nekakšen ‘biostatin’. Če me vprašate, gre pri tem za precejšnjo goljufijo. V rdečem fermentiranem rižu je statin, temu ne morem oporekati, ampak težava je v tem, da niso vse kvasovke enako potentne in ne izločajo enakih količin monacolina K t. j. lovastatina. Razlika je lahko tudi stokratna. Dodatna težava pa je še v tem, da tem učinkovinam dodajajo še neke izvlečke iz artičok, kakšne fitosterole, kakšne protivnetne sestavine, citruse in podobno. Sčarajo nek zvarek, ki ga za velike denarje prodajajo in trdijo, da ‘očisti vaše žile’. To je čisti lari-fari. Noben, niti najbolj potenten statin ne očisti žile, žilo očisti telo samo, ustrezno zdravilo pa z znižanjem ravni holesterola zavre nalaganje teh snovi v žilni steni. Po dolgotrajnem, ustreznem in kontroliranem zdravljenju pa lahko pride tudi do regresije aterosklerotičnih naplastitev. Do nedavnega so nam bolniki v naši ambulanti radi zamolčali, da jemljejo t. i. naravna zdravila, zdaj pa jih o tem kar neposredno povprašamo. Ti pripravki pa sploh niso tako nedolžni, kot si ljudje predstavljajo.

Odgovornost za zdravje našega srca nosimo ljudje sami, a se na žalost pomembnosti vrednot pogosto začnemo popolnoma zavedati šele takrat, ko katero izgubimo. Kaj pa lahko naredimo preventivno?

Tisoč in eno stvar! Vsak ukrep je relativno preprost, če ga vpeljemo v naše življenje dovolj zgodaj. Saj veste, kar se Janezek nauči, to Janez zna. Kdor pa je vajen sedeti na kavču, jesti »popkorne« in gledati televizijo, se bo zelo težko pri 40 letih odvadil, da bo njegovo edino gibanje omejeno na palec, ki se premika po tipkah daljinskega upravljalnika. Najboljša preventiva je zmerna aerobna telesna aktivnost, to vedno znova priporočamo. Osebno sem velik nasprotnik tekmovalnih športov, saj vodijo v številne poškodbe. Saj vidite, vsak bi bil rad kar maratonec, pa jih vsako leto kar nekaj oživljajo. Pa naj mi še kdo reče, da je to zdravo. Če bi maratoncem na cilju jemali kri, bi morali biti praktično vsi klinično mrtvi, saj je njihov organizem v popolnem razsulu. Najboljša je hitra hoja, morda tudi zmeren tek, aktivnost mora biti taka, da človek ob njej lahko še govori. Če človek ob tem upošteva še merila zdrave mediteranske prehrane, bo zelo dobro, to potrjujejo dokazi iz številnih raziskav v zadnjem času. Narobe pa je, ko ljudje mislijo, da so mediteranska prehrana špageti in pice. Vanjo sodi veliko zelenjave, tudi meso ni povsem prepovedano, pa tudi kakšen kozarček rujnega je dovoljen, seveda pa kozarec ne sme biti litrski. (smeh) Pomembno je, da se izogibamo prehrani z energetsko bogatimi živili, kajti ta samo napolnijo želodec z odvečno energijo, ki je ne moremo ‘pokuriti’. Izogibati se moremo tudi hrani iz enostavnih ogljikovih hidratov, kot so riž, moka, krompir, bel kruh, preveč soli, uživati je dobro polnozrnata živila. To so zelo preproste stvari.

Vsako leto zaradi bolezni srca in ožilja v Sloveniji izgubimo vsaj 700 dragocenih življenj, ker bolniki ne ukrepajo pravočasno. Kakšna je aktualna statistika na področju srčno-žilnih bolezni in zapletov, ki jih lahko povzročijo? Katere so v porastu, katere morda v upadanju?

Ja, preveč življenj izgubimo zaradi neukrepanja zaradi zapletov pri srčno-žilnih boleznih. Ampak podatki so še bolj alarmantni. Kažejo, da je v letu 2018 zaradi bolezni srca in ožilja v Sloveniji umrlo 3298 moških in 4563 žensk. Zaradi ishemične bolezni srca je umrlo 1146 moških in 781 žensk. Starostno standardizirana umrljivost zaradi bolezni obtočil v Sloveniji leta 2018 je bila 320 moških na 100.000, pri ženskah pa je standardizirana umrljivost še višja, saj znese 438 na 100.000 Slovenk. Podatki so strašljivi. Vedeti moramo, da se prebivalstvo stara in da zaradi srčno-žilnih bolezni umirajo predvsem starejši. Na drugi strani pa imamo tudi t. i. zgodnjo umrljivost, ki zajema osebe pred 65. letom starosti. Takšnih smrti zaradi srčno-žilnih bolezni je približno 17 odstotkov, več je moških kot žensk. Značilno za srčno-žilne bolezni je, da moški umirajo mlajši, z naraščajočo starostjo pa se odstotek prevesi k ženskam.

Očitno srčno-žilne bolezni že dolgo niso le grožnja starejšim, oslabelim ljudem. Tudi mladi vse pogosteje zbolevajo, tudi umirajo za njimi, kot ste povedali. Kje so glavni vzroki za to? Kateri dejavniki tveganja mlade, po vaši oceni, najbolj ogrožajo?

Prav gotovo jih najbolj ogroža oblika podedovanega povišanega holestereola, družinska hiperholesterolemija, ki sem jo že prej omenil, omeniti pa moram še družinsko mešano hiperlipidemijo. Vsaj 50 odstotkov mladih srčno-žilnih bolnikov ima eno od obeh oblik. V zadnjem času pa opažamo, da se vrača t. i. kombinirana dislipidemija, v katero sodijo tisti, ki imajo poleg visokih vrednosti holesterola še visoke trigliceride, za povrhu pa so običajno še prekomerno težki. Z roko v roki gre pri njih še povišan krvni tlak, slej ko prej pa se pogosto razvije še sladkorna bolezen tipa 2. Zaradi nezdravega življenjskega sloga se nanje ‘nacepijo’ vsi ogrožujoči dejavniki. Dokazano je, da so depresivni ljudje ali pa tisti, ki imajo težave s spanjem, dvakrat bolj ogroženi kot tisti, ki teh težav nimajo. Dokazano je, da hektičen način življenja, ko lovimo mikrosekunde, ko nimamo več zasebnega življenja, ko smo celo v intimnih prostorih ves čas dosegljivi po telefonu, zelo pomemben dejavnik tveganja za razvoj srčno-žilnih bolezni. To bi morali urediti. Ve se, da depresija vodi v nespečnost, ta vodi v depresijo, nezadovoljstvo na delovnem mestu, na primer, vodi v oboje, tako da se posameznik lahko zelo hitro znajde v začaranem krogu, ki je zelo nevaren. Hlastanje po storilnosti in nenehni rasti ne prinaša nič dobrega, po mojem mnenju bo prav to uničilo vso zahodno civilizacijo. Mladi ljudje navadno na prve simptome, na opozorilne znake, ne reagirajo, opažam pa, da so izredno občutljivi. Bistveno hitreje pregorijo kot malo starejše generacije, ki zagotovo niso delale pod takšnimi pritiski. Pred sodobnimi pritiski seveda nismo izvzeti niti zdravniki. Ob »kultu večne mladosti in lepote«, ki je vseprisoten, celo zdravnice in zdravniki, na primer, danes mislimo, da nam ne sme nihče umreti. Ampak, veste, življenje je smrtno nevarno.

Kaj je tisto najpomembnejše, kar bi ljudem sporočili ob letošnjem svetovnem dnevu srca, da bodo slovenska srca lahko še dolgo praznovala?

Kratko in jedrnato: Živite po pameti in odgovorno!